Soči - SRD

Krasna si, bistra hči planin

Brdka v prirodni si lepoti

Ko ti prozornih globočin

Nevihte temne srd ne moti —

Krasna si, hči planin

Tvoj tek je živ in je legak

Ko hod deklet s planine

In jasna si ko gorski zrak

In glasna si, kot spev krepak

Planinske je mladine

Rad gledam ti v valove bodre

Valove te zelenomodre:

Temna zelen planinskih trav

In vedra višnjevost višav

Lepo se v njih je zlila

Na rosah sinjega neba

Na rosah zelenih gora

Lepoto to si pila —

Krasna si, hči planin

Ti meni si predraga znanka

Ko z gorskih prišumiš dobrav

Od doma se mi zdiš poslanka

Nesoča mnog mi ljub pozdrav

Bog sprimi te tu sred planjav

Kako glasno, ljubo šumljaš

Kako čvrsto, krepko skakljaš

Ko sred gora še pot imaš

A ko pridereš na ravnine

Zakaj te živa radost mine?

Kaj trudno lezeš in počasi

Zakaj so tožni tvoji glasi?

Težko se ločiš od hribovja

Zibelke tvojega valovja?

Mar veš, da tečeš tik grobov

Grobov slovenskega domovja?

Obojno bol pač tu trpiš

V tej boli tožna in počasna

Ogromna solza se mi zdiš

A še kot solza — krasna

Krasna si, bistra hči planin

Brdka v prirodni si lepoti

Ko ti prozornih globočin

Nevihte divje srd ne moti

Pa oh, siroti tebi žuga

Vihar grozán, vihar strašán

Prihrumel z gorkega bo juga

Divjal čez plodno bo ravan

Ki tvoja jo napaja struga —

Gorjé, da daleč ni ta dan

Nad tabo jasen bo obok

Krog tebe pa svinčena toča

In dež krvav in solz potok

In blisk in grom — oh, bitva vroča

Tod sekla bridka bodo jekla

In ti mi boš krvava tekla:

Kri naša te pojila bo

Sovražna te kalila bo

Takrat se spomni, bistra Soča

Kar gorko ti srce naroča:

Kar bode shranjenih voda

V oblakih tvojega neba

Kar vode v tvojih bo planinah

Kar bode v cvetnih je ravninah

Tačas pridrvi vse na dan

Narasti, vzkipi v tok strašán

Ne stiskaj v meje se bregov

Srdita čez branove stopi

Ter tujce, zemlje lačne, vtopi

Na dno razpenjenih valov